Dedovanje je proces, ko premoženje zapustnika preide na njegove dediče. V Republiki Sloveniji se lahko deduje po dveh pravnih podlagah – po oporoki in po zakonu. Po oporoki se deduje, če je zapustnik oporoko napisal in je le-ta veljavna. Lahko pa se zgodi tudi, da oporoka ni veljavna, je delno ali v celoti uničena ali izgubljena. V tem primeru preidemo na dedovanje po zakonu.
Določila o dedovanju v obeh primerih najdemo v Zakonu o dedovanju, ki določa dedne rede v katere sodijo potomci zapustnika. Potomce lahko razdelimo v tri dedne red:
– Prvi dedni red: zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci, zapustnikov zakonec oz. zunajzakonski partner.
– Drugi dedni red: zapustnikovi starši, posvojitelj in njihovi potomci (zapustnikovi bratje in sestre), zakonec oz. zunajzakonski partner.
– Tretji dedni red: zapustnikovi dedi in babice in njihovi potomci (zapustnikovi bratranci in sestrične).
Od tega, kateremu dednemu redu oseba pripada, je odvisno, kolikšen del premoženja bo podedovala, pa tudi, kakšen davek na dedovanje bo morala poravnati. Poleg tega pa so glede na dedni red določeni tudi nekateri drugi instituti, kot je na primer institut nujnega deleža. Slovenska zakonodaja prednost sicer daje zapustnikovi volji. Kadar je le-ta zapustil veljavno oporoko, bo torej steklo dedovanje po slednji.
Davek na dediščino je odvisen od tega, kateremu dednemu redu dedič pripada
Glede na to, kateremu dednemu redu posameznik pripada, je odvisno tudi, koliko davka na dediščino bo moral plačati. Kljub temu pa davka na dediščino ne ureja Zakon o dedovanju – ta nam podaja zgolj osnovne določbe o postopku dedovanja – višino davka pa najdemo v Zakonu o davku na dediščine in darila. Predmet obdavčitve po tem zakonu je premoženje, ki ga fizična oseba prejme kot dediščino (ali darilo) in se ne šteje za dohodek po zakonu, ki ureja dohodnino oz. za dohodek po zakonu, ki ureja davek od dohodkov pravnih oseb (če je dedič pravna oseba). Kot premoženje lahko štejemo:
• nepremičnine,
• premičnine,
• premoženjske in druge stvarne pravice.
V tem primeru med premičnine štejemo tudi vrednostne papirje in denar.
Kako je pri plačilu davka v primeru darila manjše vrednosti?
Če darilo ali dediščina zajema le premičnine, ni predmet obdavčitve, če je skupna vrednost premičnin nižja od 5.000 evrov. Lahko pa se zgodi, da oseba v obdobju dvanajstih mesecev od istega darovalca prejme več daril. V tem primeru se za ugotavljanje davčne osnove vrednosti prejetih daril seštevajo. Rok dvanajstih mesecev začne teči z dnem sprejema prvega darila.
Kaj predstavlja davčno osnovo za izračun davka na dediščino?
Davčno osnovo predstavlja vrednost podedovanega premoženja, vendar se od vrednosti premoženja odbije znesek dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje od katerega je potrebno poravnati davek. Pri premičninah (razen pri denarju), je vrednost za odmero davka tržna vrednost tega premoženja, znižana za 5.000 EUR. Dediščina (ali darilo), ki zajema le premičnine, katerih skupna vrednost je nižja od 5.000 EUR torej ni obdavčeno.
Kdo je zavezanec za plačilo davka na dediščino in darila?
Zavezanec za plačilo davka je tista oseba, ki premoženje podeduje. Vendar na področju dedovanja velja nekaj izjem. Davka na dediščino ni potrebno plačati osebam, ki sodijo v prvi dedni red ter osebam, ki so z dediči prvega dednega reda izenačeni. To so zet, snaha, pastorek in dedič ali obdarjenec, ki je živel z zapustnikom ali darovalcem v registrirani partnerski skupnosti.
Izjema velja za kmete in tiste, ki podedovano darujejo državi
Do neke mere pa v dedovanje (na področju davka) posega tudi Zakon o kmetijskih zemljiščih (ZKZ), ki davka oprosti tudi dediča, ki po določbah ZKZ šteje za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče. Vendar se mu, če podedovano ali podarjeno nepremičnino odtuji ali se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo ali ne obdeluje več zemljišč skladno z ZKZ, pred potekom petih let od pridobitve, davek naknadno odmeri tako, kot bi se mu odmeril, če ob prejemu dediščine oziroma darila ne bi izpolnjeval pogojev za oprostitev.
Davka na dediščino prav tako ni potrebno poravnati osebi, ki dediščino odstopi državi, občini ali pravnim osebam zasebnega prava, ki opravljajo verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialnovarstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti, če je premoženje namenjeno za nepridobitne namene.
Velikokrat v odvetniških pisarnah naletimo tudi na vprašanja, kakšen je davek od dedovanja za vnuke. Vnuki so izenačeni z dediči prvega dednega reda, zato jim davka ni potrebno plačati.
Zakon o dedovanju vsebuje še številne druge določbe
Seveda pa se Zakon o dedovanju ne osredotoča le na zgoraj omenjeno. V njem bomo našli vse polno določb o dedovanju. V omenjenem zakonu bomo našli tudi določbe o nujnem deležu in nujnih dedičih, pa prezrtju ter tudi izpodbijanju oporoke. Zakon določa tudi oblike oporoke, v katerih je ta lahko napisana.
