Dedovanje po očetu je žal proces, s katerim se sreča velika večina ljudi. Ker je postopek čustveno zelo naporen, se je dobro že pred začetkom zapuščinske obravnave obrniti na odvetnika za dedno pravo, ki nam bo lahko pomagal pri zaščiti naših pravic in interesov. To je pomembno predvsem takrat, kadar je potencialnih nujnih dedičev več.
Dedovanje je postopek v katerem pravica iz umrlega preide na njegove dediče. Dedovanje je urejeno z Zakonu o dedovanju. Načeloma se lahko v Republiki Sloveniji deduje po dveh pravnih podlagah – po oporoki in po zakonu. Ker slovenska zakonodaja prednost daje zapustnikovi poslednji volji je torej tudi primarna podlaga dedovanja oporoka. V kolikor pa zapustnik ni pustil oporoke, je le ta izgubljena ali uničena ali pa zapustnik ni bil sposoben napisati oporoke, se deduje po zakonu. Zakon o dedovanju dediče razdeli v tri dedne rede:
– Prvi dedni red: zapustnikovi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zapustnikov zakonec oz. zunajzakonski partner dedujejo v enakih deležih. Če zapustnik ni imel otrok, zakonec ne deduje celotnega premoženja, ampak se dedovanje prenese v drugi dedni red.
– Drugi dedni red: zapustnikovi starši, posvojitelj in njihovi potomci (zapustnikovi bratje in sestre) dedujejo polovico ter zakonec oz. zunajzakonski partner, ki deduje drugo polovico premoženja.
– Tretji dedni red: zapustnikovi dedi in babice in njihovi potomci (zapustnikovi bratranci in sestrične).
Prvemu dednemu redu davka na dedovanje ni potrebno poravnati
V primeru dedovanja po očetu dedič torej sodi v prvi dedni red. To pomeni nekaj sprememb tudi pri plačilu davka na dedovanje. Davek in dedovanje gresta namreč z roko v roki. V kolikor pa posameznik deduje po očetu je plačila davka od dedovanja oproščen (saj pripada prvemu dednemu redu). Poleg tega so davka oproščene tudi nekatere druge osebe. Mednje štejemo:
– dediče ali obdarjence, ki se po določbah Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) štejejo za kmeta, če podeduje oziroma dobi v dar kmetijsko zemljišče. Vendar se mu, če podedovano ali podarjeno nepremičnino odtuji ali se preneha ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo ali ne obdeluje več zemljišč skladno z ZKZ, pred potekom petih let od pridobitve, davek naknadno odmeri tako, kot bi se mu odmeril, če ob prejemu dediščine oziroma darila ne bi izpolnjeval pogojev za oprostitev.
– zavezance, ki darilo oz. dediščino, brez povračila odstopijo državi, občini ali pravnim osebam zasebnega prava, ki opravljajo verske, človekoljubne, dobrodelne, zdravstvene, socialnovarstvene, izobraževalne, raziskovalne ali kulturne dejavnosti, če je premoženje namenjeno za nepridobitne namene.
– davka ni potrebno plačati tudi od podedovanega ali podarjenega začasnega ali dosmrtnega užitka nepremičnine ali tistega dela nepremičnine, na katerem dedič ali obdarjenec po veljavnih predpisih ne more pridobiti lastninske pravice, pravice porabe ali užitka.
V drugih primerih je davek na dedovanje potrebno poravnati. Višino davka določa Zakon o davku na dediščine in darila (in ne Zakon o dedovanju, kot bi morda zmotno pričakovali). Osnovo za izračun davka predstavlja vrednost podedovanega premoženja. Vendar v primeru dedovanja po očetu za to ni potrebno skrbeti, saj posamezniku torej davka ni potrebno plačati.
Kako izgleda sam zapuščinski postopek pred sodiščem?
O dedovanju po očetu se odloča v zapuščinskem postopku, tako kot tudi v primeru dedovanja po drugih osebah. Sodišče v sklopu zapuščinske obravnave ugotovi kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice iz zapuščine gredo dedičem, volilojemnikom in drugim osebam. Zapuščinska obravnava se izvede po uradni dolžnosti, kar pomeni da se začne tudi takrat, kadar je stranke ne predlagajo. Sodišče vodi ter zaključi postopek, tudi v primeru, ko se stranke ne odzivajo. Obravnava se praviloma zaključi z izdajo sklepa o dedovanju, v katerem je navedeno, kaj kdo deduje in kakšen je njegov dedni delež.
Kaj je nujni delež pri dediščini, kdo je do njega upravičen in kako ga uveljavljati?
Odvetniki za dedno pravo pa se velikokrat srečamo tudi z vprašanjem nujnega deleža pri dediščini. Nujni delež je del zapuščine, do katerega ima nujni dedič pravico, ne glede na voljo zapustnika. Pripada mu tudi, čeprav je zapustnik želel, da nujni dedič po njem ne deduje. Izjemo predstavlja stanje, ko je zapustnik dediča v oporoki posebej omenil in ga izrecno razdedinil. V kolikor zapustnik nujnega dediča v oporoki ni posebej razdedinil, mu pa tudi ni namenil ničesar, ima dedič pravico, da na zapuščinski obravnavi zahteva nujni delež od dediščine. Med nujne dediče prištevamo pokojnikove potomce, posvojence in njihove potomce, starše in zakonca oz. zunajzakonskega partnerja. Med nujne dediče lahko sicer prištejemo tudi dedke in babice ter brate in sestre, vendar samo v primeru, ko so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje.
Nujni delež dediščine za potomce, posvojence in njihove potomce znaša polovico, nujni delež drugih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih v primeru zakonitega dedovanja.
