nasveti za vas

Članki o temah, ki vas zanimajo.

Odvetniške storitve, Pravo

Dedovanje – prehod premoženja umrle osebe na druge osebe

Dedovanje predstavlja prehod premoženja umrle osebe na druge osebe, ki na podlagi dedovanja vstopajo v pravna razmerja umrlega. S smrtjo preneha tudi pravno življenje posameznika, zato je pomembno, da se uredijo pravna razmerja, ki jih je ta ustvaril za časa svojega življenja. Zakon o dedovanju (v nadaljevanju tudi: ZD) določa, da sta možna dva dedna naslova, na podlagi katerih pride do dedovanja, in sicer je možno dedovanje po zakonu (zakonito dedovanje) in dedovanje po oporoki (oporočno dedovanje). Razlike med oporočnim in zakonitim dedovanjem se kažejo že v krogu oseb, ki lahko dedujejo na podlagi teh dveh dednih naslovov. Pri zakonitem dedovanju dedič izhaja iz kroga oseb, ki jih določa Zakon o dedovanju, medtem ko določi dediča v oporoki zapustnik sam. Zapustnik lahko v oporoki svobodno razpolaga s svojim premoženjem, kako bo razdeljeno in kdo bo premoženje dedoval, pri tem pa ni vezan na krog zakonitih dedičev. Dedovanje po oporoki ima sicer prednost pred dedovanjem po zakonu, vendar je pri razpolaganju s svojim premoženjem v oporoki zapustnik omejen z institutom nujnega deleža.

Svetovanje o dedovanju

Dedovanje po zakonu in dedovanje po oporoki

Dedovanje po zakonu oziroma zakonito dedovanje predstavlja enega izmed dednih naslovov, na podlagi katerega pride do dedovanja zapustnikovega premoženja. Dedovanje po zakonu bo uvedeno, če zapustnik ni napravil oporoke oziroma je ta neveljavna. Krog oseb, ki pridejo v poštev pri dedovanju po zakonu, je določen v Zakonu o dedovanju, in sicer glede na razmerje teh oseb do zapustnika. Zakon o dedovanju v 10. členu opredeljuje zakonite dediče, ki na podlagi zakona (torej brez oporoke) dedujejo glede na določen dedni red. Dedovanje po zakonu je možno v okviru treh dednih redov in sicer so v prvem dednem redu pokojnikovi potomci in njegov zakonec, ki dedujejo zapuščino po enakih delih. V primeru, da pokojni ni zapustil potomcev, dedujejo zapuščino njegovi starši in njegov zakonec in sicer dedujejo pokojnikovi starši eno polovico zapuščine po enakih delih, pokojnikov zakonec pa deduje drugo polovico zapuščine. Dedovanje v tretjem dednem redu je uvedeno, če pokojnik ni zapustil ne potomcev, ne staršev in tudi ti niso zapustili nobenega potomca in ne zakonca. V tretjem dednem redu dedujejo zapustnikovi dedi in babice, pri čemer dedujejo eno polovico zapuščine ded in babica po očetovi strani, drugo polovico pa ded in babica po materini strani. V primeru, da bo nastopilo dedovanje po zakonu, velja pravilo, da dediči bližnjega dednega reda od dedovanja izključujejo osebe bolj oddaljenega dednega reda. Do dedovanja po zakonu ne pride, če je zapustnik za časa življenja napravil veljavno oporoko, saj bo v takem primeru nastopilo dedovanje po oporoki. Oporoka je enostranska, strogo osebno dana izjava volje, ki jo lahko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil petnajst let starosti. Zakon o dedovanju opredeljuje tudi možne oblike oporoke, med katerimi so najpogostejše naslednje: lastnoročna oporoka, pisna oporoka pred pričami, sodna oporoka in tudi ustna oporoka (slednja v izrednih razmerah, ko pisna oporoka ne subjektivno ne objektivno ni mogoča). Oporočitelj lahko z oporoko prosto razpolaga s svojim premoženjem, vendar je pri tem omejen z institutom nujnega deleža. Z napravo oporoke tako oporočitelj od dedovanja ne more izključiti nujnih dedičev, ki jih določa Zakon o dedovanju.

Dedovanje - svetovanje odvetnika

Dedovanje nujnega deleža

Zakon o dedovanju v 8. členu določa, da lahko oporočitelj z oporoko razpolaga s svojim premoženjem na način in v mejah, kot to določa zakon. Navedena zakonska določba nam razkriva, da mora zapustnik tudi pri razpolaganju s premoženjem z oporoko do določene mere upoštevati zakoniti dedni red. Osebe, ki jih zapustnik tudi z napravo oporoke ne more izključiti od dedovanja, imenujemo nujni dediči. Nujne dediče opredeljuje 25. člen ZD, ki določa, da so nujni dediči pokojnikovi potomci, njegovi posvojenci in njihovi potomci, njegovi starši in njegov zakonec. Dedovanje nujnega deleža lahko zahtevajo tudi dedi in babice ter bratje in sestre pokojnika v primeru, da so trajno nezmožni za delo in nimajo potrebnih sredstev za življenje. Osebe, ki pridejo v poštev pri dedovanju nujnega deleža so nujni dediči zgolj v primeru, če so po zakonitem dednem redu upravičeni dedovati. Nujni delež je torej institut, s katerim se omejuje oporočiteljeva svoboda razpolaganja s svojim premoženjem. Zakon o dedovanju v 26. členu opredeljuje nujni delež in sicer je to del zapuščine, s katerim zapustnik ne more razpolagati, saj pravica do tega dela zapuščine pripada nujnim dedičem. Preostanek zapuščine, ki ga imenujemo razpoložljivi del zapuščine, predstavlja premoženje, s katerim lahko oporočitelj razpolaga po svoji volji. V primeru, da je zapustnik napravil oporoko in v njej spregledal nujne dediče, ima tak način dedovanja sicer prednost pred dedovanjem po zakonu, vendar lahko nujni dediči vseeno uveljavijo pravico do nujnega deleža. Del zapuščine, ki ga nujni dediči na ta način dedujejo, je manjši kot pri zakonitem dedovanju. Nujni delež potomcev, posvojencev in njihovih potomcev ter zakonca namreč znaša polovico, nujni delež drugih nujnih dedičev pa tretjino tistega deleža, ki bi šel vsakemu posameznemu izmed njih po zakonitem dednem redu.

Comments are Closed

Theme by Anders Norén

Spletna stran za delovanje potrebuje piškotke. Poleg piškotkov, ki zagotavljajo funkcionalnost spletne strani, uporabljamo tudi piškotke za potrebe spletne analitike. Več informacij

The cookie settings on this website are set to "allow cookies" to give you the best browsing experience possible. If you continue to use this website without changing your cookie settings or you click "Accept" below then you are consenting to this.

Close