Energijsko varčnost hiše zagotavljajo njena kompaktna arhitekturna zasnova, debelina toplotne izolacije, izovzetost toplotnih mostov, sistem prezračevanjez rekuperacijo, kvalitetno vgrajeno stavbno pohištvo, lega parcele in orientacija hiše na parceli (največje steklene površine so obrnjene proti jugu). Da lahko hišo imenujemo pasivna hiša, mora ustrezati določilom mednarodno sprejetega standarda, ki ga je pred leti določil Institut Passivhaus iz Nemčije. Standard za pasivno hišo določa največjo dopustno toplotno prevodnost elementov ovoja stavbe, zrakotesnost, odsotnost toplotnih mostov, najvišjo dovoljeno letno rabo primarne energije ter letno porabno energije za ogrevanje stavbe, ki mora biti pri pasivni hiši, manjša ali enaka 15 kWh/(m2a).
Pri gradnji hiše se ljudje običajno še vedno odločajo za masivno gradnjo. Moderni pristopi v gradbeništvu omogočajo masivno gradnjo pasivne hiše s pomočjo sistema ICF (insulating concrete form) oziroma sistemom skritega opaža. Z omenjenim sistemom ICF je mogoče pasivno hišo zgraditi zelo kvalitetno in preprosto tudi v samogradnji. Sistem skritega opaža sestavljajo zidaki iz penjenega polistirena na notranji in zunanji strani, ki sta med seboj povezani s plastičnimi vezicami, , vmes pa je prostor za beton. Čeprav omenjeni sistem omogoča preprosto in kakovostno samogradnjo pasivne hiše, se več ljudi odloča za gradnjo pasivne hiše na ključ. Sama gradnja pasivne hiše namreč zahteva več nekoliko znanja, predvsem pa celosten pristop k projektiranju in gradnji objekta. Naslednji v nizu odločitev za gradnjo pasivne hiše na ključ, pa je pomanjkanje časa in prepuščanje koordinacije in organizacije različnih izvajalcev, strokovno usposobljenim podjetjem.
