Vsaka gradnja in nasploh vsak projekt je povezana z določenim tveganjem, s katerim se morajo posamezniki, ki so v projektu udeleženi, soočiti. Tveganja pri projektu gradnje se med seboj razlikujejo in jih lahko v grobem razdelimo na tveganja, ki izhajajo iz zunanje sfere in tveganja, ki izhajajo iz notranje sfere projekta in grozijo objektu samemu. Ko govorimo o tveganjih iz zunanje sfere, govorimo o tveganjih, ki neposredno s projektom nimajo pravzaprav nič. Sem lahko štejemo na primer naravne pojave ali delovanje tretjih. Na drugi strani pa, ko govorimo o napakah, ki izvirajo iz notranje sfere projekta, govorimo o napakah, ki so neposredno povezane s projektom. Tako mednje štejemo na primer napake projektanta, napake v materialu ali napačno zasnovo projekta.
Poleg tveganj, ki izhajajo iz projekta samega, pa poznamo tudi druga tveganja, eno izmed takšnih je na primer poslovno tveganje. S poslovnimi tveganji se ukvarjajo različne družbe, ki skušajo to varstvo tveganja izničiti ali pa jo vsaj razumno zmanjšati.
Veliko primerov ocene tveganja lahko najdemo tudi na spletu. Vsi primeri ocene tveganja so nam lahko v veliko pomoč pri izdelavi lastne ocene tveganja in pri prepoznavanju nevarnosti nasploh.
Kaj je ocena tveganja in kdo jo mora izvajati?
Seveda pa tveganja, ki v sklopu določenega projekta pretijo, niso zmeraj usmerjena zgolj v projekt sam, pač pa so določenim tveganjem izpostavljeni tudi zaposleni in drugi izvajalci, ki pri projektu tako ali drugače sodelujejo. Vsi delodajalci so zavezani zagotoviti varnost in zdravje delavcev v zvezi z delom, poleg tega pa morajo opraviti tudi oceno tveganja in glede na rezultate ustrezno ukrepati. Ocena tveganja je postopek, s katerim ovrednotimo tveganja za varnost in zdravje delavcev, ki jih predstavljajo nevarnosti na delovnem mestu. Gre za sistematičen pregled vseh vidikov dela in obravnava naslednja vprašanja: kaj lahko povzroči poškodbe ali škodo; ali je nevarnosti mogoče odpraviti, in če to ni mogoče, kakšni preventivni ali varnostni ukrepi so, ali bi morali biti uvedeni za nadzor tveganj.
Eden izmed najzanesljivejših je petstopenjski model ocene tveganja
Za večino podjetij je priporočljivo, da se držijo petstopenjskega modela ocene tveganja, ki je sestavljen iz naslednjih korakov:
- korak: prepoznavanje nevarnosti in ogroženih oseb
Zelo pomembno je, da je za vsako nevarnost jasno, komu preti oz. kdo se lahko poškoduje. To bo pomagalo pri določanju najboljšega načina za obvladovanje tveganja. Kljub vsemu pa to ne pomeni, da moramo poimensko našteti vse ljudi, ki jim določena nevarnost preti, nujno pa je določiti skupine ljudi, ki so ogrožene. - korak: ocenjevanje in prednostno razvrščanje tveganj
Tveganje je možnost (velika ali majhna), da bo nekdo zaradi nevarnosti poškodovan ali kako drugače prizadet. V tem koraku je potrebno oceniti tveganje, ki ga predstavlja vsaka nevarnost. To najenostavneje naredimo tako, da razmislimo o naslednjem:
– kako verjetno je, da bo nevarnost povzročila škodo,
– kako resna bo verjetno povzročena škoda,
kako pogosto so delavci izpostavljeni nevarnosti (in koliko delavcev). - korak: odločitev o preventivnem ukrepanju
V tem koraku se je nujno odločiti o tem, kateri način odpravljanja ali obvladovanja tveganj bomo izbrali. Na tej stopnji je treba razmisliti o naslednjem:
– ali je mogoče tveganje odpraviti, če to ni mogoče,
– kako je mogoče tveganja obvladovati, da ne bodo ogrožala varnosti in zdravja izpostavljenih oseb.
Pri preprečevanju in obvladovanju tveganj je treba upoštevati naslednja splošna načela: izogibanje tveganjem,
zamenjava nevarnega z nenevarnim ali manj nevarnim,
obvladovanje tveganj pri viru,
uvajanje kolektivnih varnostnih ukrepov ima prednost pred individualnimi varnostnimi ukrepi (npr. obvladovanje izpostavljenosti hlapom z lokalnim odsesavanjem namesto z osebno varovalno opremo za zaščito dihal),
prilagajanje tehničnemu napredku,
prizadevanje za izboljšanje ravni varnosti v podjetju. - korak: ukrepanje
v tem koraku je pomembno predvsem to, da v ukrepanje vključimo tudi neposredno skupine ogroženih, z njimi sodelujemo in skušamo tudi od njih izvedeti, kaj natančno jih skrbi ter poslušati njihove predloge, kako bi lahko tveganja omejili oz. jih zmanjšali. - korak: spremljanje in posodabljanje
Rednega posodabljanja ocene tveganja nikakor ne smemo zanemariti, saj bomo v nasprotnem primeru kar hitro končali na začetni točki in ocene tveganja se bomo morali lotiti povsem na novo.
V kolikor bi se podjetja navedenih korakov držala, bi bilo prepoznavanje tveganj veliko enostavnejše in bolj učinkovito, vse to pa bi vodilo v boljšo kakovost delovnega ozračja pa tudi v večjo produktivnost zaposlenih in posledično tudi podjetja samega.
Kaj je ocena tveganja z izjavo o varnosti in zakaj je tako pomembna?
V primeru ocene tveganja pa je izjemno pomembna tudi izjava o varnosti. Po izvedeni oceni tveganja v podjetju ali pri projektu za varnost in zdravje pri delu, mora delodajalec izdelati in sprejeti izjavo o varnosti z oceno tveganja v pisni obliki, ki glede na vrsto in obseg dejavnosti vsebuje zlasti:
- načrt za izvedbo predpisanih zahtev in ukrepov,
- načrt in postopke za izvedbo ukrepov ob neposredni nevarnosti,
- opredelitev obveznosti in odgovornosti odgovornih oseb delodajalca in delavcev za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu.
Vidimo lahko torej, da je ocena tveganja izjemno pomembna, saj lahko z njeno pomočjo učinkovito zaščitimo delavce v podjetju ter tako pripomoremo k boljšemu in produktivnejšemu okolju, neizbežno pa bo to vodilo tudi v večjo produktivnost samega podjetja.
