Odpravnina predstavlja obliko varstva dohodka delavca v primeru prenehanja delovnega razmerja in delavcu zagotavlja določeno mero socialne varnosti ob prehodu v brezposelnost. Delavcu se z izplačilom odpravnine poskuša nadomestiti škoda, ki mu je nastala zaradi prenehanja delovnega razmerja in predstavlja odmero za dotedanje delo. Pravica do odpravnine je natančneje opredeljena v 108. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju tudi: ZDR-1), ki določa, da je delodajalec dolžan delavcu izplačati odpravnino v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali iz razloga nesposobnosti. Navedeni člen, poleg delavčeve pravice do odpravnine, določa tudi osnovo za izračun odpravnine, minimalno višino odpravnine in rok za izplačilo odpravnine. Delavec se pravici do odpravnine ne more odpovedati. Navedenega zakon sicer izrecno ne določa, vendar to izhaja iz namena in smisla zakonske ureditve pravice do odpravnine, čemur sledi tudi sodna praksa.
Ali delavcu pripada odpravnina v vseh primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi?
Odpravnina delavcu v določenih primerih ne pripada, saj je izplačilo odpravnine odvisno od načina prenehanja pogodbe o zaposlitvi. Pravica do odpravnine je opredeljena v 108. členu ZDR-1, ki določa, da je delavec do odpravnine upravičen v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti. Delavec pa je do odpravnine upravičen tudi v drugih primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi, npr. v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela, v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani delavca zaradi poslabšanja njegovih pravic po izvedeni spremembi delodajalca, v primeru izredne odpovedi s strani delavca in v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas.
Odpravnina pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove pogodbe
Delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi in mu hkrati ponudi sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi. Odpravnina delavcu v navedenem primeru ne pripada vedno, čeprav delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti. Izplačilo odpravnine je v takih primerih odvisno tudi od ponujene nove pogodbe s strani delodajalca. Navedeno vprašanje ureja 91. člen ZDR-1, ki v tretjem odstavku določa, da če delavec sprejme ponudbo delodajalca za ustrezno zaposlitev za nedoločen čas, izgubi pravico do odpravnine. Delavec prav tako izgubi pravico do odpravnine, če ne sprejme ponudbe delodajalca za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev in za nedoločen čas ter mu zato preneha delovno razmerje. V primeru, da delodajalec delavcu ponudi sklenitev neustrezne nove zaposlitve in delavec to sprejme, ima pravico do sorazmernega dela odpravnine v višini, ki jo dogovori z delodajalcem.
Višina odpravnine, ki delavcu pripada na podlagi 108. člena ZDR-1
Višina odpravnine, ki delavcu pripada na podlagi zakona, je določena v 108. členu ZDR-1. Navedena zakonska podlaga določa minimalno višino odpravnine, kar pomeni, da je lahko višina odpravnine za delavca ugodneje urejena s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi. Na podlagi 108. člena ZDR-1 je delavec upravičen do izplačila odpravnine zgolj v primeru, da je pri delodajalcu zaposlen več kot eno leto. Osnovo za izračun odpravnine predstavlja povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejel delavec ali ki bi jo prejel delavec, če bi delal. Minimalna višina odpravnine je določena v deležu izračunane osnove, glede na trajanje zaposlitve pri delodajalcu, v kar se všteje tudi delovna doba pri pravnih prednikih delodajalca. Daljša kot je delovna doba pri delodajalcu, višji je delež osnove in višina odpravnine, ki delavcu pripada. Delavcu v skladu z drugim odstavkom 108. člena pripada odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je zaposlen pri delodajalcu več kot eno leto in do deset let. Če je zaposlitev pri delodajalcu trajala več kot deset let in do 20 let, delavcu pripada odpravnina v višini 1/4 osnove za vsako leto dela, če pa je pri delodajalcu zaposlen več kot 20 let, znaša delež osnove 1/3 za vsako leto dela.
Izplačilo odpravnine
Izplačilo odpravnine je urejeno v šestem odstavku 108. člena ZDR-1. Navedeni člen določa, da mora delodajalec izplačilo odpravnine izvesti najkasneje ob prenehanju delovnega razmerja. Zakon omogoča, da se navedeno s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti uredi tudi drugače.
Za primer izračuna odpravnine lahko vzamemo delavca, ki ima pri delodajalcu 6 let delovne dobe in je v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo prejemal povprečno plačo 1.500,00 EUR. Povprečna mesečna plača v zadnjih treh mesecih predstavlja osnovo, od katere se izračuna višina odpravnine. Delavec je bil zaposlen pri delodajalcu 6 let, kar pomeni, da mu pripada odpravnina v višini 1/5 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu. V konkretnem primeru bi to pomenilo, da je delavec upravičen do izplačila odpravnine v višini 1.800,00 EUR. Višina odpravnine pa bi bila drugačna, če bi bil delavec pri delodajalcu zaposlen npr. dve leti več, saj bi v tem primeru odpravnina za 8 let znašala 2.400,00 EUR. Izplačilo odpravnine mora torej delodajalec izvesti najkasneje ob prenehanju delovnega razmerja, višina odpravnine pa je odvisna od delovne dobe pri delodajalcu in izračunane osnove.
